Pomen ohranjanja starih sadnih sort

V Goriških Brdih, v Kojskem se na terasastem terenu skriva pravi posebnež med sadovnjaki, ki od povprečja najbolj odstopa po številu starih avtohtonih sadnih sort z območja Goriške. Pobuda za raziskavo in zasnovo sadovnjaka v obliki genske banke je prišla s strani filmskega režiserja in ljubitelja starih sadnih sort Gregorja Božiča. Na mestu je zbranih prek 260 različnih sadnih sort, med njimi kar več kot 40 sort hrušk! 

Sadovnjak, ki mu lahko rečemo kar »botanični vrt sadnih sort Goriške«, je bil obnovljen leta 2007. Namenjen je ohranjanju lokalne biodiverzitete ter širjenju znanja o gojenju visokodebelnih travniških sadovnjakov. Ti omogočajo pridelavo visokokakovostnega in ekološko pridelanega sadja.  

Gregor Božič z raziskovanjem in odkrivanjem starih, že skoraj pozabljenih avtohtonih sort ni obogatil zgolj biodiverzitetne zbirke, temveč je na stopnički višje povezal in izpostavil vez med umetnostjo, naravno in kulturno dediščino ter sadjarstvom. To so vezi, ki so v času in prostoru prepletene z življenjskimi zgodbami ljudi v sobivanju in negovanju narave. Sadna drevesa, ki nam ne zagotavljajo zgolj domače hrane, temveč tudi spomine. Le-ti so zapisani v knjigi Sadje sonca, ki bo letos ponovno doživela ponatis.

Navdihujočo predstavitev Gregorja Božiča o velikem pomenu ohranjanja starih, avtohtonih rastlinskih sort bi lahko povzeli takole:  

1. Trajnostno kmetijstvo – sorte so se skozi čas prilagajale specifičnim razmeram lokalnega okolja (podnebje, tla in razpoložljivost vode). Zato so razvile večjo odpornost na sušo, ekstremne temperature in druge vremenske pojave ter so hkrati bolj odporne na škodljivce in bolezni, ki so značilni za določeno okolje. Vse to omogoča lažje in bolj trajnostno gojenje teh sort, saj je manjša verjetnost, da bodo potrebovale intenzivno namakanje, gnojenje in uporabo pesticidov.
2. Biotska raznovrstnost – avtohtone sorte imajo pogosto višjo vsebnost vitaminov, mineralov in antioksidantov v primerjavi z modernimi sortami, ki jim trgovske verige dajejo prednost zaradi videza in trajanja..
3. Kulturna dediščina – vsaka sorta nosi svojo zgodbo in, kot omenjeno, tvori vez bodisi z določenim posameznikom, skupnostjo ali regijo. Ohranjanje tovrstnih sort in rastlin torej pomeni ohranjanje kulturne dediščine in tradicije prednikov, ki so živeli v prostoru pred nami. Hkrati je vredno omeniti ohranjanje kulturne krajine, kjer drevesne sorte in preostale rastline tvorijo identiteto prostora.